Deklaracije na živilih - so res pomembne?

Vsi se kdaj znajdemo sredi trgovine in opazujemo dobro založene police, ki se šibijo pod težo neštetih prehranskih izdelkov. Ampak, ali vemo, kaj vse vsebujejo?

Ne glede na to, ali sodimo med tiste, ki v trgovino nikoli ne stopijo brez nakupovalnega listka in potem lepo po spisku naložijo v voziček ali košarico tisto, kar potrebujejo, ali pa med tiste, ki listka ne uporabljajo, v vozičku v vsakem primeru pristane marsikaj …

Med njimi tudi izdelki, za katere bi na videz lahko sklepali, da so zdravi in za nas dobri. Pogosto žal za njimi stoji dobro načrtovanje, ki s pomočjo barv, motivov in oblik embalaže zavaja potrošnika. Saj veš, tista embalaža s polnozrnatimi piškoti, ki deluje tako naravno in nedolžno – dokler ne preberemo, koliko sladkorja vsebujejo ti t. i. zdravi piškoti in se nam dobesedno zamegli pred očmi.

Toda, ali kdaj zares pogledamo, kaj vse piše na lepo potiskanih in privlačno oblikovanih embalažah, ki jih vsakič znova prinesemo iz trgovine?

Na izdelkih je namreč navedenih kar precej podatkov, ki so tudi z zakonom predpisani in urejeni. Naloga potrošnika je, da jih bere. In da jih tudi razume. Zakaj? Zato, ker tako izvemo, kaj vnašamo v svoje telo, katere sestavine je v izdelku največ, ali vsebuje kakšne alergene in še kaj.

Deklaracije na živilih

Majhen seznam, ki ga proizvajalci pogosto navedejo skorajda že v droben tisk, se imenuje deklaracija. Pa deklaracije resnično znamo brati ali so še vedno same sebi namen?

Pomembno je, da se jih naučimo brati in da vemo, kaj vse mora biti na izdelkih napisano.

Deklaracija je tisti del, ki je zakonsko urejen in zato ni vseeno, kaj na njej piše.

Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil določa, da mora biti na embalažah obvezno navedeno:

• prodajno ime živila,
• seznam in količina sestavin,
• neto količina,
• rok uporabnosti,
• serija (lot) živila,
• posebni pogoji hranjenja in uporabe,
• ime in naslov ali firma in sedež proizvajalca oziroma tistega, ki živilo pakira ter prodaja,
• podatek o kraju porekla, če bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede pravega porekla živila,
• navodilo za uporabo, kadar živila ne bi bilo mogoče ustrezno uporabiti brez teh navodil,
• pri pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2 % vol alkohola, mora biti navedena dejanska vsebnost alkohola v volumskih odstotkih.

Poleg teh podatkov je dobro, da smo pozorni tudi na podatke, ki nam povedo, če izdelek vsebuje gensko spremenjene organizme (GSO), alergene, v kakšnem stanju je živilo, torej ali gre za živilo v prahu, zamrznjeno živilo, sušeno, dimljeno itd.). Zelo pomembne pa so seveda tudi same sestavine.

Sestavine na deklaracijah in pomembnost tiste, ki je na prvem mestu

Pojdi v trgovino in vzemi s police nekaj različnih izdelkov. Jih imaš? Verjetno imaš kakšno embalažo pri roki, tudi če nisi ravno v trgovini. Sedaj pa poglej sestavine, ki so navedene na izdelku.

Katera je na prvem mestu? Če je to sladkor, je to pravzaprav zelo slabo, ker to pomeni, da ga izdelek vsebuje največ!

Sestavine morajo biti po zakonu navedene v padajočem vrstnem redu. To pomeni, da je najprej navedena tista, ki je v izdelku največ, potem pa po vrsti do tiste sestavine, ki je je najmanj. Gre torej za pomembno informacijo, ki ne pove le tega, kaj je v izdelku, ampak tudi, česa je največ in česa najmanj, kar je seveda dobro vedeti. Sestavine, ki so alergene, morajo biti označene tako, da so v odebeljenem tisku.

Kaj pa tista tabela, ki jo vidiš na vseh živilskih izdelkih in tudi na prehranskih dopolnili?

Če misliš, da so sestavine enako kot tabela hranilnih vrednosti, se motiš. Tabela hranilnih vrednosti namreč pove, koliko je posameznih hranil na 100 g izdelka. Navedena je tudi povprečna hranilna vrednost živila, ki je izražena v kilokalorijah (kcal) in kilojoulih (kJ).

Za lažjo orientacijo pri branju deklaracij in predstavo o tem, koliko česa potrebuje odrasla oseba, veljajo naslednje priporočene količine:

• dnevni vnos maščob je naj bo med 20 % in 35 %,
• dnevni vnos ogljikovih hidratov naj bo med 45 % in 65 %,
• dnevni vnos beljakovin naj bo med 10 % in 35 %,
• dnevni vnos vlaknin naj bo najmanj 25 g na dan,
• dnevni vnos natrija oz. soli naj bo do 2 g na dan.

Če je v tabeli naveden podatek o velikosti porcije, ki naj bi jo zaužili v enem obroku, potem moramo paziti na to, da je lahko v embalaži več porcij, ki morda niso razdeljene. Z zaužitjem več porcij hkrati namreč hitro prekršimo priporočene dnevne količine posameznega hranila, še posebej, ko gre za manj zdrava živila.

Kaj je tisto, na kar moramo biti pri posameznem hranilu še posebej pozorni?

Maščobe predstavljajo pomemben gradnik telesa, ki igra pomembno vlogo tudi pri hormonskem ravnovesju, nekatera mikrohranila, npr. vitamina E in A, pa so topni le v maščobah. To pa ne pomeni, da so vse maščobe zdrave. Pomembno je, ali so maščobe nasičene ali nenasičene. Nasičene moramo v prehrani nekoliko bolj omejiti. Predstavljajo lahko največ 7 % dnevnega vnosa maščob.

Potem pa so tu še transmaščobne kisline, ki se jim moramo, če je le mogoče, popolnoma izogniti. Gre za zelo nezdrav vir maščob, ki ga telo ne more uporabiti, povzroča pa lahko številne bolezni. Zakon določa, da živila transmaščob ne smejo vsebovati več kot 2 g na 100 g izdelka.

Ogljikovi hidrati so tisto makro hranilo, h kateremu sodijo tudi sladkorji. Ogljikove hidrate seveda potrebujemo, a pazimo, da bo sladkorjev čim manj.

In ne, sladkor označen pri hranilnih vrednostnih ni enak sladkorju pri sestavinah!

Sladkor, ki je naveden pri hranilnih vrednostih je skupni seštevek vseh sladkorjev v izdelku in predstavlja vrednost le-teh na 100 g izdelka. Če torej zaužijemo več kot 100 g izdelka, bomo zaužili tudi več sladkorjev. Tako naravno prisotnih kot tudi dodanih.

Da pa bi videli, katere vrste sladkorjev se nahajajo v izdelku, pa moramo pogledati med sestavine. Vsi viri sladkorja namreč niso enaki in pogosto je poleg naravno prisotnih sladkorjev veliko dodanih. Tudi takih, ki niso zdravi.

Sladkorja bi naj zaužili največ 25 g na dan, a žal ga pogosto nevede zaužijemo še veliko več. Sladkorje najdemo pod poimenovanji, kot so fruktoza, glukoza, saharoza, dekstroza, maltoza, koruzni sirup, na seznamu pa se najdejo tudi dodana sladila kot je aspartam oz. fenilalanin, ki jih nekateri sploh ne smejo uživati.

Še posebej viri sladkorja, kot je koruzni sirup, predstavljajo veliko obremenitev za telo in povzročajo hitro nihanje inzulina. To na dolgi rok vodi v zdravstvene težave, ki jih lahko z izogibanjem takim živilom preprečimo. V nekaterih živilih najdemo tudi poliole. To so običajno umetna sladila, ki ne vplivajo na kalorično vrednost živila, saj jih telo ne more porabiti za energijo.

Natrij oz. sol je še eno hranilo, pri katerem moramo biti pozorni na količino, saj je vnos več kot 2 g na dan že zdravju škodljiv.

In katera živila so najboljša?

Zagotovo so to živila, ki imajo navedenih čim manj sestavin, med njimi pa čim manj dodanih sladkorjev. Če je le mogoče naj bodo brez aditivov, brez skrivnostnih dodatkov označenih s črko E, naj bodo kar se da naravna, ekološko pridelana in nepredelana.

Ko boš torej naslednjič v trgovini, pa le poglej, kaj piše na pisanih škatlah. Podatki te lahko tudi presenetijo.