Odpravila sem se na 5.653 kilometrov dolgo potovanje

Odpravila sem se na 5.653 kilometrov dolgo potovanje

Preberi si o potovanju Anje Baš - avtorice knjige Lačna življenja ...

Celo življenje že obožujem potovanja in najbolj se povežem s svojim bistvom takrat, ko potujem. Potovanja mi dajo občutek, da sem na skrivnostni in vznemirljivi misiji odkrivanja skritih zakladov tega sveta, vedno pa odkrijem še kakšen nov delček same sebe. Ko sem prvič slišala za projekt »20.000 kilometrov z avtom po Evropi«, sem si mislila, »Uau, kako bi bilo fino, če bi šla na to potovanje.«

Sreča je bila na moji strani predvsem zato, ker dobro poznam Tomaža Gorca, ki si je projekt zamislil. Že lani sva skupaj potovala na Pale, kjer sem mu pomagala pri pisanju člankov in opisih apartmajev na planini Jahorini, on pa je meni pomagal pri trženju moje knjige Lačna življenja, ki sem jo dokončala ravno na Palah. Simbioza, torej. ;)

Ko me je Tomaž pred meseci klical, če bi bila ena od njegovih sedmih sopotnikov, s katerimi bo po Evropi prevozil 20.000 kilometrov, sem si mislila samo še, yess! Dogovorjena sva bila v nekaj minutah.

Šestnajstega septembra sva se ob enajstih zvečer odpravila iz Ljubljane. Prvotni plan za potovanje sta bili sicer Bolgarija in Romunija, kasneje pa sva se dogovorila za pribaltske države – Estonijo, Latvijo in Litvo, poleg njih pa sva se ustavila še v več mestih na Poljskem in Slovaškem.

Izmed vseh krajev, ki sva jih videla, bi težko izpostavila samo enega, zato bom opisala vse, kar je name naredilo vtis. Prvi tak kraj je Oswiecim oziroma Auschwitz. Verjetno razlaga ni posebej potrebna, saj verjamem, da vsi poznate ta kamp smrti, kjer so med drugo svetovno vojno usmrtili več kot milijon židov. Zanimivo je, da že pred obiskom kampa dobro veš, kaj tam pričakovati, pa te kljub temu šele tam vse skupaj zares prizadane, vsaj mene je. Vsi namreč vemo, tukaj so pobijali ljudi. Brutalno so jih izkoriščali. Na šestletnih otrocih so izvajali nečloveške poskuse. Okej. Ampak to se ni zgodilo nam. Nismo tega doživeli. Zgodilo se je drugim, si mislimo. Šele v kempu me je prešinilo: kaj, če bi bila med temi »drugimi« jaz? Kaj, če mi ne bi bilo prihranjeno? Koliko časa bi živela? Ko se zares postaviš v njihove čevlje in si skušaš predstavljati življenje v razmerah, ki niso daleč stran od pekla, šele zares dojameš... Vse to ni samo zgodba. Nekateri so tukaj dejansko živeli (oziroma životarili), delali, jokali, umrli. Gledali svoje družine, kako umirajo. Redki so preživeli in poskrbeli, da kot človeštvo ne bomo nikoli pozabili, kako nizkotni smo lahko eden do drugega.

Naslednji kraj, ki definitivno spada na »bucket list« vsakega avanturista, so sipine baltika. Ko sem prvič slišala zanje, nisem mogla verjeti. V Litvi, da so sipine? Kje, pa saj tam ni puščave???

Naj vam predstavim Curonian spit oziroma Kuronski polotok. Gre za 100 kilometrov dolg, v črko c oblikovan mivkast polotok, na jugu pripet na ruski Kaliningrad. Južna stran polotoka je ruska, severna litovska. Polotok v širino meri do 1,5 kilometra, najvišja točka polotoka pa so peščene sipine, ponekod visoke tudi do 70 metrov. Te so nastale kot posledica izsekavanja gozdov za gradnjo ladjevja med 16. in 18. stoletjem. Ko ni bilo več gozda, je veter lahko razpihal mivko na drugo, poseljeno stran polotoka, pri tem pa pod seboj pokopal 17 vasi in ogromno gozda. Sipine so impresivne, skrajno pomirjujoče. Ko sem stala na njih, in mi je veter mršil lase, mi je po glavi hodila ena sama beseda: meditacija. Tako spokojno je in lepo. Navdihujoče. Občutiš tisti pristen stik z naravo, ponovno se povežeš s svojim bistvom. Celoten polotok je poln skrivnostnih, iz lesa oblikovanih kipcev čarovnic in demonov. Jeseni je tu festival, namenjen ekvinokciju. Neverjetno, kako močno ti ljudje cenijo svojo kulturno dediščino – dogodku ob ekvinokciju sem prisostvovala in dobila občutek, da tukaj svoje običaje jemljejo zelo resno. Brez popivanja. Ob tihem, spokojnem igranju saksofona in nežnem zvoku ženskega soprana se zberejo okoli Jantarnega zaliva. Mesmerizirano zrejo v lesene kipce sredi zaliva, ki so jih tja postavili v začetku sezone in zdaj gorijo kot simbol poslavljanja starega leta. Lepo je in po takem dogodku zaspiš pomirjen. Ko se naslednji sprehajaš po gozdu, imaš občutek, da bi tu lahko ozdravel od česarkoli. Tu se vsako poletje v slikarskih kolonijah zbirajo slikarji – resno me je zamikalo, da bi se jim naslednje leto pridružila. Čas se tu (skoraj) ustavi in človek si želi, da bi tu živel.

Naslednji svetovno znan kraj, ki se ga splača pogledati, se nahaja znotraj Litve, blizu kraja Šiauliai. Reče se mu Hrib križev oziroma Kryžiu Kalnas. Gre za nekaj sto kvadratnih metrov velik prostor, kamor je postavljenih več kot 100.000 križev vseh oblik, materialov in velikosti. Leseni, kovinski, veliki, majhni, ceneni in dragi, med njimi pa ozke stezice, kjer bi se lahko sprehajala cel teden, pa ne bi mogla absorbirati vsega, kar ta kraj je. Oblasti so hrib križev večkrat poskusile uničiti, a domačini so praktično čez noč križe ponovno postavili. Kraj je priljubljena destinacija romarjev, obiskal ga je celo papež.

V ostalih dveh pribaltskih državah – Latviji in Estoniji, sva (poleg nekaj manjših mest) obiskala glavni mesti: Rigo in Tallinn. V obeh sem prišla na svoj račun tudi glede hrane - sem namreč veganka. V obeh mestih sem našla super veganski restavraciji. Riga in Tallinn se razlikujeta predvsem po cenah – Tallinn je od Rige približno še enkrat dražji – vsaj, kar se tiče hrane. Ugotavljam, da so v Latviji zelo naklonjeni second hand trgovinam z oblačili, v katerih si tudi sama velikokrat kaj kupim, saj sem pristaš ponovne uporabe. Najbolj pozitivno pa sem bila presenečena, ko sem sredi Rige na glavnem trgu našla razstavo fotografij naše prelepe dežele. Super občutek, ko se sredi tuje dežele počutiš povsem domače. ;)

Kar mi v pribaltskih državah ni tako zelo všeč, je dejstvo, da ni avtocest. Poleg tega je v Estoniji prepolno radarjev (skorajda na vsaka 2 kilometra) in kultura vožnje je precej nizka – ogromno izsiljevanja prednosti, prehitre in brezobzirne vožnje. Poleg tega je tu velik problem alkoholizem. Ob treh popoldne sem v Rigi na sprehodu po mestu srečala kakšnih pet skorajda mrtvo pijanih ljudi.

Z veseljem pa ugotavljam, da so severnjaki prijazni, a zelo zadržani ljudje. Redko vrnejo nasmeh, delujejo hladno in profesionalno. Vsekakor pa ne nesramno. Same države so lepe, imajo veliko ponuditi. Latvija je v mojih očeh druga Finska – prepolna jezer in počitniških hišic s savnami. Pokrajina je zanimiva – sama ravnina, posuta z borovci in brezami. Podrastje v gozdovih je impresivno – fluorescentno zelena trava in skorajda turkizno moder mah, ki me je tako šokiral, da sem Tomažu rekla, naj ustavi avto, ker nisem mogla verjeti, da je taka barva v naravi možna.

Celotno potovanje mi je ogromno dalo. Videla sem veliko novega, lepega, neverjetnega. In ugotavljam, da je to, da so potovanja draga, velikokrat samo izgovor. Večinoma se nam enostavno ne da dvigniti zadnje plati in zapustiti udobja naših domov. Če smo pripravljeni samo malo vnaprej raziskati, kaj katera država ponuja, lahko za malo denarja vidimo zelo veliko. Treba se je samo organizirati. Ljudje, vključno z mano, vse prevečkrat pravimo, da »so potovanja predraga«. Že mogoče, ampak če uporabimo možgančke in razmišljamo ven iz okvirjev, bomo zelo verjetno našli kakšen način za dodaten zaslužek, če ne, pa bomo odsurfali na Tomaževo stran, ki je namenjena samo zaslužku (zasluzek.org) in ni vrag, da bomo našli način, ki nam bo omogočil zaslužiti tistih dodatnih 500 evrov. In potem je potrebna samo še akcija! ;)

PRISPEVEK PRIPRAVILA: Anja Baš